Kako smo postali najboljši

Letos beležimo 53 let Kolesarskega kluba Sava Kranj.

V Športnem društvu Mladost, v Stražišču, je leta 1957 peščica kolesarskih navdušencev, s skromnimi sredstvi a z velikimi pričakovanji spoznala, da je tudi v Kranju dozorel čas za prvi korak v tekmovalno kolesarstvo. Sprva bolj ljubiteljsko, v kategoriji turistov, a že nekaj let kasneje je čisto pravi naslov državnega prvaka v mladinski konkurenci pristal v Kranju.

Zanimanje Kranjčanov za tekme svojih kolesarjev je postajalo iz leta v leto večje, klub se je kadrovsko, organizacijsko in tekmovalno krepil. Zanj se je začelo zanimati tudi kranjsko gospodarstvo, ki je v kolesarjih zaznalo zanimiv medij za tržno  komunikacijske aktivnosti. In deset let po ustanovitvi kolesarskega kluba, je sponzorstvo nad športniki na desnem bregu Save prevzelo gumarsko podjetje Sava Kranj, kolesarji pa so prevzeli ime svojega generalnega pokrovitelja.

V teh letih je Kranj postajal središče kolesarskega dogajanja, kolesarjenje pa eden od najprestižnejših športov v mestu. Kranj je bil ponosen na svoje kolesarje in hvaležen za njihove uspehe, tekmovalci Save Kranj pa so se mestu in pokrovitelju oddolžili z neštetimi naslovi državnih prvakov v vseh kategorijah in z rezultati, ki so jih mnogokrat približali samemu svetovnemu kolesarskemu vrhu.

In tako je ostalo vse do danes! Kljub zaostrenim pogojem dela, ostaja klub pri svoji prvotni usmeritvi: strokovno delo z najmlajšimi, visoko profesionalno z mladinci in s kategorijo članov. Vrhunske profesionalne članske ekipe si klub ta hip ne more obetati. Ima pa potencial posameznikov, ki se bodo kmalu lahko pridružili svojim klubskim vzornikom na tekmah najvišjega svetovnega ranga.

Tako, predstavili smo se vam.

Kratko in suhoparno, kolikor je le bilo mogoče. Toda zgodovina kluba ni suhoparna. Je polna dogodkov, ki so oblikovali klub v edinstven športni kolektiv pri nas, polna zagnanega dela, odrekanj, ustvarjalnih improvizacij a tudi vrhunskega teoretičnega znanja. In je predvsem pripoved o neizmerni ljubezni do tega športa, pripoved o nesebičnem tovarištvu in medsebojnem spoštovanju.

Ko ni v klubskih arhivih najti podatkov, je naporno obujati spomine na prve korake pri ustanavljanju kluba v Kranju in prve prevožene kilometre v kolesarskih dresih s tekmovalnimi kolesi. Kaj hitro lahko pride do nevšečne napake! Ker mnogi dogodki sploh niso bili zapisani, arhivi že zdavnaj nekje založeni ali celo dokončno izgubljeni, spomini takratnih akterjev opešani in nekaterih, ki bi lahko o prvih začetkih tekmovalnega kolesarstva še največ povedali, ni več med nami. Zato ni slučajno, da sem se lotil prikazati zgodovino kluba nekoliko drugače. V upanju, da bodo pri prebiranju na spletnih straneh kluba sčasoma le oživeli spomini še živečih, ki so takrat krojili dogajanja, da se bo od nekod pojavil kak dokument, ki bo dopolnil ali celo spremenil naše sedanje vedenje o klubu in da bo zgodovina edinstvenega kolesarskega kolektiva v Kranju le začela dobivati končno podobo. In se nekoč znašla tudi na papirju. Tako, kot se je to zgodilo z zapisi o dirkah Po ulicah Kranja - Veliko nagrado Kranja.

Ko so pred več kot pol stoletja, junija 1957, oživele sanje Evstahija Drmote in Ivana Bernarda in je bil v okviru Športnega društva Mladost v Stražišču ustanovljen kolesarski klub, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bosta gorenjska trma in delavnost pokazala na dirkah, ki so jih že tudi v Sloveniji organizirali posamezni zanesenjaki.

Prvi predsednik kluba, Evstahij Drmota je od nekod pričaral dvoje dirkalnih koles in ju izročil Lojzetu Kalanu in Janezu Kavčiču, prvima dvema mladima tekmovalcema novoustanovljenega kluba. Kasneje pa so do opreme za dirke turistov prišli tudi Tone Košir, Jože Stenovec, Slavko Pirc, Janez Drinovec.

In tako se je začelo zares. Toda ta zares je veljal le za silno navdušenje, voljo in željo. Materialne podpore je bilo bore malo. Tudi strokovnih in organizacijskih izkušenj ni bilo na pretek. Bili pa so mladi, ki so želeli kolesariti, želeli tekmovati, želeli zmagovati. Težko je izdvojiti tistega, ki je prvi zaoral ledino uspehov. Je bil to Janez Drinovec, prvi Savčan, ki je 1966 postal slovenski članski prvak? Ali je to Franc Hvasti, ki je že tri leta pred njim bil slovenski mladinski prvak? Ali Ciril Zupan, leta 1964 državni mladinski prvak? Ali lahko sploh spregledamo Slavka Pirca, Franca Jelovčana, Janeza Jereba, Vinka Novaka, Vinka Fajfarja, Janeza Ribnikarja, Slavka Žagarja. In še koga iz vrst tistih, ki so se prvi uspešno borili v dresu Mladosti in kasneje Save? Večina od teh je še vedno aktivnih v kolesarstvu in v delu kluba in njim gre zasluga, da je Kolesarski klub Sava Kranj največji tovrstni športni kolektiv v Sloveniji. Z vrhunskimi kolesarji in z vrhunskimi organizacijami kolesarskih prireditev.

In tem ljudem bomo posvetili naslednje strani. S hvaležnostjo in s spoštovanjem, ki jim gre za njihovo delo.

Janez Drinovec

Že dve leti po ustanovitvi kluba je 15 letni fant začel s tekmovanji v kategoriji »turisti,« leta 1966 postal slovenski članski prvak in bil leto kasneje že četrti na državnem prvenstvu Jugoslavije.
»Morda bi se moje življenje sukalo drugače, če bi mi uspelo služiti vojsko v športni četi« je spomine obujal Janez Drinovec. Ni imel te sreče in po vrnitvi domov skoraj dveh zamujenih let treningov in tekem za res vrhunsko kariero ni mogel nadoknaditi. »Bil sem pa še kar dober klubski tekmovalec, zmagal slovensko prvenstvo in prvo cestno kolesarsko dirko v organizaciji svojega kluba Kranj – Kanonir – Kranj. »Bil sem klubski skavt in odkril sem precej nadarjenih mladih kolesarjev, bil občasno njihov trener, pa tudi pri organizaciji nekaj dobrih dirk sem sodeloval ali jih sam organiziral,« pove Janez, kateremu pa je še najbolj v spominu ostala prva čisto savska dirka, na kateri je zmagal. Ko je po dolgotrajnih dogovorih z »rogovcem« Zvonetom Zanoškarjem uspel dobiti kar pet novih rogovih koles, sicer brez prestav, je organiziral dirke, na katerih je vsakokratni zmagovalec dobil klubsko kolo. Prvi med njimi so bili kasnejši izvrstni kolesarji, Slavko Žagar, Janez Ribnikar in Janez Korenčič. Preostala dva sta Janezovemu spominu ušla. Janez Drinovec je ostal med vsemi Savčani svojemu klubu najdalj in najbolj zvest. S poznavanjem skrivnosti kolesarskega športa, izkušnjami, ki jih je pridobil kot tekmovalec in organizator kolesarskih prireditev, zlasti tradicionalnih Po ulicah Kranja in VN Kranja, organizacijsko izjemno zahtevnega Balkanskega prvenstva in etape itelijanskega Gira ter neštetih manj znanih kolesarskih prireditev v organizaciji kluba, je še dandanes je nepogrešljivi član organizacijskih ekip KK Sava. Odgovoren do zadolžitev, vedno pripravljen pomagati in z zdravim smislom za šalo tudi na svoj račun, je  dobrodošla družba med starimi znanci v klubu. Rad se z njimi druži in si s starimi klubskimi kolegi rad ogleda marsikatero bližnjo in daljno kolesarsko prireditev. Tudi etapo letošnjega francoskega Toura s ciljem na Mont Ventouxu.

Le redki pa vedo, kako se je začela in razpletala njegova športna in poklicna kariera. Tudi Jože Gašperšič, pred 50 leti direktor kranjskega mlina in kasneje po upokojitvi dolgoletni sekretar kluba, ni slutil, da bo povabilo takrat 12 letnega Franca  na ogled etape kolesarske dirke Po Jugoslaviji vzbudilo v fantu strast, ki je odločilno zaznamovala njegovo življenjsko pot. Ni vedel, koliko prošenj in solz je bilo potrebnih, da je Hvastijeva mama, samohranilka z dvema otrokoma in majhnim posestvom prodala njivo in mu z izkupičkom kupila dirkalno kolo. In ni vedel, da bo takšno kolo nepogrešljiv spremljevalec Franca Hvastija od prvega dne do danes.

Trdi treningi in tekmovanja niso bili ovira, da ne bi fant pridobil solidno poklicno izobrazbo, ki mu je v obdobju, ko je sicer še sam tekmoval, bil pa obenem trener, mehanik, klubski šofer, pomagala prebroditi najtežji del zgodovine kluba. Nekateri v klubu se še dandanes nasmejejo anekdoti, kako je v nekaj minutah uresničil nekajletne dogovore odgovornih funkcionarjev o možnosti sponzorskega sodelovanja delovne organizacije Sava s kolesarskim klubom. Mlad in še neizkušen v poslovnih komunikacijah je naletel na prav tako včasih robato neposrednega direktorja Save, Janeza Beravsa. Njun pogovor je baje potekal nekako v stilu »kaj bi rad,..denar za klub,...koliko,..da bi lahko šli na kakšno tekmo,..daj mu dva milijona,« je glavni direktor naročil direktorju marketinga Filipu Majcnu, in prosilca s »ti pa izgini,« nagnal iz pisarne. Razgovor, ki je trajal samo dve do tri minute pa je bil po zaslugi Filipa Majcna uvod v dolgoletno sodelovanje tovarne in kolesarskega kluba, sodelovanje, ki je preraslo navadno sponzoriranje in se ustalilo kot uspešna oblika korporativnega tržnega komuniciranja.

Pokroviteljstvo tovarne Sava nad kolesarji, sprememba imena kluba v KK Sava Kranj in ambicije, oblikovati najboljši klub v državi, so Franca Hvastija  primorali, da se je z vso energijo posvetil študiju na trenerski akademiji na Slovaškem, študij dokončal, spremenil svojo garažo v kolesarsko mehanično delavnico, v klubski prostor in v prostor, kjer so se srečevali funkcionarji, tekmovalci, ljubitelji savskega kluba.

Vse dotlej, dokler ni glavni sponzor poskrbel za klubske prostore, v katerih deluje Kolesarski klub Sava Kranj še danes. In v katerih je Franc Hvasti po več kot pol stoletni prisotnosti v kolesarskem športu še vedno nepogrešljiv duhovni vodja generacije, ki jo je vzgojil, vodil, usmerjal in ki vedno bolj uspešno nadomešča svojega učitelja in vzornika