1992 sem začel z atletiko in jo treniral do leta 1995, ko me je navdušilo kolesarstvo. Takrat doma sploh nisem upal povedati, da sem zamenjal šport. Tri mesece sem treniral na skrivaj. Kolo sem imel spravljeno kar pri prijatelju v drvarnici. Po naključju je za mojo zgodbo o kolesarstvu izvedel oče in se s tem sprijaznil.

 

Večino treninga smo opravili doma. Kljub težki finančni situaciji nam je klub omogočil teden višinskih priprav v Livignu ter teden dni v Rovinju.  Mislim, da smo postavili dobre temelje za nadaljevanje sezone.

 

Skoraj vse je v delu, talent prinese le dodano vrednost.

 

Mislim, da na področju psihične priprave.

 

Lahko rečem, da je ta merilec trenutno najboljši pripomoček za kvalitetno izvedbo in analizo treninga. Tudi sam ga uporabljam. Merilec moči, proizvajalca Quarq, v kombinaciji Garminom Edge 500 deluje odlično. Ob tem bi se lepo zahvalil Marku Černiču in podjetju Amida, ki sta mi ga tudi priskrbela.

 

Na začetku sezone je najtežje narediti dober rezultat. Večina kolesarjev je izjemno motiviranih in dobro pripravljenih. Na splošno gledano je do sedaj izpadlo dokaj dobro. Vknjižili smo zmago, 2. ter 3. mesto.

Lahko bi dejal, da je kolesarstvo posamični-ekipni šport. Na koncu dirke je zmagovalec vedno le eden, vendar je homogenost ekipe pri doseganju rezultata posameznika bistvenega pomena. S fanti iz ekipe se dobro razumemo in zaenkrat odlično sodelujemo.

 

Imam ustaljeni ritual. Pomembno je, da si napolnim zaloge energije in se dobro naspim. Poskrbim tudi za ostale stvari, očistim kolo, si pripravim hrano, ki jo potrebujem med tekmovanjem ter poskušam preživeti dan čim manj stresno.

Na dan tekmovanja običajno preučim traso in konkurenco ter v mislih poizkusim predvideti potek dirke.

 

Najraje si naredim majhne sendviče s pršutom ali šunko. Med dirko pojem še nekaj energijskih ploščic ter popijem kakšen visoko energijski gel.

 

Bolj mi ležijo tapne dirke. Le te, med drugim, dopuščajo več možnosti za dober rezultat. Všeč so mi tudi zato, ker se mi na njih noge običajno vrtijo vsak dan boljše.

 

Odvisno. Najraje imam razgibane  proge. Všeč mi je tudi ravnina, predvsem v vetrovnem vremenu. Takrat se poleg fizične priprave pokaže tudi tehnična podkovanost kolesarja. 

 

Vse domače dirke, predvsem pa VN Kranja.

 

 

Vsaka dirka je nekaj posebnega. Všeč so mi domače dirke, že zaradi gledalcev, ki nas vzpodbujajo. Izredno zanimivo se je odpraviti tudi na dirke v države, kjer kolesarstvo še ni dobro razvito, vendar je organizacija tekmovanja na visokem nivoju.  Drugače pa uživam, ko dirkam z najboljšimi ekipami in kolesarji pro-toura.

 

Zmaga na domači dirki.

 

Čeprav smo bili z nekaj kolesarji in Matejem do nedavnega še sotekmovalci, goji, celotna ekipa do njega profesionalen odnos. Pred sezono je bilo veliko polemik glede odnosa trener-tekmovalec. Zaenkrat stvar deluje. Mislim, da se je ta sprememba izkazala za dobro. Tudi njemu, kot novopečenemu trenerju, vse skupaj ni enostavno. Še vedno nam veliko pomaga Miran Kavaš, predvsem pri načrtovanju treninga.

Moram povedati še, da za vsem skupaj stoji direktor, Franc Hvasti, ki nam zaupa, nas podpira pa tudi okrca, ko je to potrebno.

Prepričan sem,da s takim delom in homogenostjo lahko pridemo daleč.

 

 

Uroš Šilar