|
Nikakor ni slučaj, da se podatkov željnemu bralcu, ki hoče o naši najstarejši in najbolj poznani kolesarski prireditvi izvedeti kaj več, najprej odpre pregled štiridesetletne zgodovina teh dirk. Kako so potekale, kako so se z leti spreminjale, pridobivale na pomenu in postajale vse boljše, vse bolj atraktivne in vse zahtevnejše. Seveda pa v nadaljevanju nismo pozabili opozoriti na našo prvo naslednjo dirko. Z vsemi podrobnostmi, ki jih je vredno poznati!
►VN Kranja - Po ulicah Kranja 2010
|
Zapis o zgodovini najstarejše tekmovalne kolesarske prireditve pri nas je izvleček iz knjige Po ulicah Kranja - Velika nagrada Kranja, ki jo je ob 40. obletnici dirke izdal Kolesarski klub Sava Kranj. Nekaj izvodov knjige, katere vsebina je tudi v angleškem prevodu, je v klubu še vedno na razpolago.
PROLOGNi lahko na kratko strniti 40-letne zgodovine kolesarske prireditve, ki so jo sprejele skoraj tri generacije Kranjčanov in ki se je tako globoko usidrala v zavest gledalcev in poznavalcev doma in v tujini kot ena izmed najbolj zahtevnih enoetapnih kolesarskih dirk. Klub Sava Kranj je še kako ponosen, da se pomen dirke in njena priljubljenost v vseh teh letih nista zmanjšali. Morda včasih ni več tistega elementarnega čustvenega naboja, ki ga je bilo mogoče zaznati na samem začetku in še v letih, ko so na dirkah kraljevali domači tekmovalci. Morda tudi ni več videti tako viharnega navdušenja še vedno vsakokrat nekaj tisočglave množice, ki trpi skupaj s tekmovalci po vsakem prevoženem klancu in občuduje napore na meji človeške zmogljivosti. Zaradi sedanje velike ponudbe je pozornost ljubiteljev športa bolj porazdeljena med množico vrhunskih športov. Toda dejstvo, da »kranjska« dirka še vedno pritegne na ulice tako poznavalce kot množico naključnih ljubiteljev, je za organizatorje vzpodbuda, da bodo morali nadaljevali s tradicijo, ki je klubu in mestu v ponos. Začetek dirk Po ulicah Kranja sega v...... (... iz nagovora predsednika kluba, gospoda Vinka Perčiča).
Pisalo se je leto 1967 Kranj, industrijsko mesto. Skoraj svetovni fenomen z več zaposlenimi, kot je, brez okolice, štel prebivalcev. S tehnološko napredno kemično in gumarsko industrijo, razvito tekstilno ter elektro industrijo. Pa tudi mesto kulture in mesto športa. Razvoj je bil opazen. Ne samo na gospodarskem področju. Tudi na področju športa je Kranj dosegal uspehe, ki jih lahko pričakujemo samo v okolju, vajenem trdega dela.
V tradicionalno slovenskem športu, smučanju, so se alpske smučarke Majda Ankele, Maja Rutar in Slava Zupančič, alpski smučar Janez Šumi, skakalec Lojze Gorjanc in mnogi drugi že uspešno postavljali ob bok evropski eliti, pozornost sta vzbujali zagnanost in talent mladih plavalcev, ki so zlasti z bratoma Borutom in Darjanom Petrič samo nekaj let kasneje pristali v svetovnem vrhu, košarkaši so se uspešno borili v drugi elitni ligi športa, v katerem smo bili celo svetovni prvaki, nogometaši so bili spoštovanja vreden nasprotnik v prvi slovenski ligi. In v tem okolju in takšnem vzdušju se je v kolesarskemu klubu Mladost, v okviru Športnega društva Sava, porodila misel o kolesarski dirki, ki se je nekaj let kasneje uveljavila kot najtežja enodnevno kolesarska dirka pri nas in je danes v elitni mednarodni konkurenci uvrščena v prvo kategorijo po UCI.
Samo deset let pred prvo dirko, tekmovalnega kolesarjenja v Kranju še ni bilo. Junija 1957 pa je skupina športnih entuziastov le sklenila ustanoviti kolesarski klub. Fantje so v kolesarjenju videli šport, pisan na kožo Gorenjcem, šport, ki zahteva obilo discipline, samozavesti, odrekanja, nepopustljivosti, trme, trdega dela. Lastnosti, brez katerih ni dobrega športnika in še zlasti ne vrhunskega kolesarja.
Začelo se je skromno, brez potrebne opreme, brez strokovnih in organizacijskih izkušenj. Bolj rekreativno kot tekmovalno a z veliko, veliko volje. Prvi večji uspehi so seveda prišli v mladinski konkurenci, kjer je že leta 1963 postal Franc Hvasti slovenski mladinski prvak in nekaj let kasneje Janez Ribnikar mladinski državni prvak. Tudi takrat edini med člani, Janez Drinovec in kasneje Slavko Pirc, sta se uspešno spopadala z močno slovensko konkurenco. Kmalu je klub štel več kot 30 članov.
Zanimanje Kranjčanov za kolesarstvo je z uspehi posameznikov postajalo vse večje, klub se je kadrovsko in materialno krepil, kranjskemu gospodarstvu se je znal ponuditi kot zanimiv medij za tržno komuniciranje. Naglo rastoča gumarska in kemična tovarna Sava Kranj je leta 1972 prevzela pokroviteljstvo nad kolesarji, in omogočila, da je iz takorekoč podeželskega kolektiva nastal mednarodno priznan klub, ki še danes na svojih majicah ponosno nosi ime svojega pokrovitelja in je vedno dobrodošel tudi na najelitnejših dirkah na vseh celinah sveta. Tekmovalne ambicije kluba so bile visoke, nizali so se naslovi državnih prvakov v vseh kategorijah, »savski« kolesarji so začeli dosegati odmevne uspehe tudi v mednarodni amaterski konkurenci. V nekaj letih je Kranj postal središče kolesarskega dogajanja, kolesarjenje pa eden od najprestižnejših športov v mestu pa tudi v državi so bila vrsto let med najboljšimi petimi kolesarji samo imena kolesarjev Kolesarskega kluba Sava Kranj.
Toda ne hvali se klub samo z vrhunskimi rezultati in izjemno uspešno vzgojo mladih kolesarjev. Enako uspešen je bil tudi kot organizator kolesarskih tekmovanj. Že od samega začetka so se člani kluba zavedali, da je za tekmovalce izredno velik motiv, če lahko pokažejo svojo vrednost pred svojimi gledalci, njihovi uspešni nastopi pa motiv za mlade, da se vključijo v tekmovalni sistem kluba: kot tekmovalci, kot strokovni delavci ali kot pomoč pri delovanju kluba. Prvi organizacijski projekt je uspel že leta 1966 takrat še aktivnemu tekmovalcu Janezu Drinovcu, ki je organiziral kolesarsko dirko na Jezersko. Tekma je bila odlično izpeljana, rezultati tudi za klub tekmovalno ugodni še bolj pa za moralo organizatorja, saj se je kmalu po tem prvem organizacijskem podvigu porodil načrt o izvedbi dirke, ki bi bila samo kranjska, za Kranjčane, v Kranju.
Pisalo se je leto 1967, 13. avgust
»Ob 10-letnici kolesarskega kluba Kranja je bila danes po mestnih ulicah krožna kolesarska dirka. Udeležba je bila dokaj kvalitetna, saj je nastopila vrsta državnih reprezentantov. Krožno progo, dolgo 2,5 km je 34 kolesarjev iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Ajdovščine, Hrastnika in Kranja prevozilo dvajsetkrat. Po vsakem petem krogu je bil leteči cilj, kjer so po vrsti zmagali naslednji tekmovalci: 1. Živkovič (Bgd), 2. Boltežar (Odred), 3. Valenčič (Rog). Proga je bila dokaj zahtevna, tako da je marsikateri kolesar odstopil zaradi izčpanosti že pred zadnjim dvajsetim krogom.Boltežar je bil večji del v vodstvu, vendar ga je v finišu prehitel mladinec Jože Valenčič.« (Javornik, J. Delo, IX, 219, Ljubljana).
1967 – 1970 (Mohorjev klanec) Leto 1967
Težko se je po 40. letih spomniti vseh podrobnosti. Kdo je bil iniciator prve dirke po kranjskih ulicah, je zabeleženo v mnogih spominih, žal pa nikjer dokumentirano. Do nobenega izmed takratnih prizadevnih delavcev v kolesarskih vrstah zato nočemo biti krivični. Nobenega ne bomo posebej imenovali. Zahvala za kolesarske praznike v Kranju zadnjih 40 let gre vsem, ki so takrat sodelovali, tekmovali in vzpodbujali.
Dobili smo prvega uradnega zmagovalca dirke Po ulicah Kranja. To leto je bil star šele 19 let, torej še mladinec. Doma iz Male Pristave pri Pivki, po poklicu krojač in gumarski tehnik, prvo leto član ljubljanskega Roga in njihov član do leta 1973, ko je prestopil h kolesarjem Save Kranj. V tem obdobju je za reprezentanco Jugoslavije, katere član je bil vso svojo tekmovalno kariero ali za oba svoja kluba, nastopil na Olimpijskih igrah v Münchnu, na treh svetovnih prvenstvih, dvakrat na največji etapni amaterski dirki na svetu, na Dirki miru, dvakrat na dirki Po Alžiriji, dvakrat na mediteranskih igrah, bil na štirih balkanskih prvenstvih, osemkrat Po Jugoslaviji, sedemkrat na dirki Alpe Adrija, na izjemno težkih Setimane Bergamasco in Tour d’Lavenire. Seveda pa je bil tudi vsakoletni udeleženec državnih in republiških prvenstev v vseh razpisanih disciplinah, tako posamično kot ekipno. Čeprav je v svoji 10-letni karieri osvojil več kot deset naslovov državnega prvaka in bil še večkrat vsaj med prvimi petimi na cilju, mu je najbolj žal za izjemno priložnost, ki jo je imel na svetovnem prvenstvu v Angliji. Tam je bil v manjši skupini ubežnikov dovolj močan in odlično razpoložen tudi za najvišjo uvrstitev, a mu je padec tik pred ciljem, rezultat kariere preprečil. Jože Valenčič je veljal za izjemno talentiranega kolesarja, osebnostno močnega za vrhunske rezultate, a skromnega in vedno pripravljen podrejati se interesom ekipe. Žal se po zaključku svoje kariere ni odločil, da bi s svojimi bogatimi izkušnjami pomagal mlajšim. Kolesarjenja in svoji neštetih uspehov na tekmah se rad spominja, brez obžalovanja govori o dirkah in naporih na kolesu, včasih na meji človeških zmogljivosti, rad se s kolesom še sedaj poda na dolge vožnje, toda vedno pogosteje se posveča svoji novi ljubezni – slikarstvu.
Leto 1968
Čeprav mlada dirka, se je dirka Po ulicah Kranja prijela in Kranjčani so težko pričakali njeno ponovitev. Še težje pa je dirko pričakal Franc Hvasti, ki je hotel zmagati pred domačimi navijači. Spominja se, kako je presenetil konkurenco v zadnjem krogu. Pred rahlim vzponom pred gostilno Zlata riba je na vso moč pospešil, z veliko hitrostjo peljal po makadamskem delu, ki so se ga ostali tekmovalci iz strahu pred okvaro ali pred padcem ustrašili in z zaletom pridobil do cilja nedosegljivo prednost.
Leto 1969
Tudi 1969. leta je kranjski krog potekal po Mohorjevem klancu. Dirko, polno napetih preobratov, je suvereno dobil komaj 18-letni domači tekmovalec, Slavko Žagar, ki je že leto poprej opozoril nase z zmago na mladinskem prvenstvu Gorenjske in z zmago na državnem prvenstvu s kolesi brez prestav v Zenici. Bila pa je njegova zmaga na dirki Po ulicah Kranja zanj odlična vzpodbuda in uvod v deset let dolgo sijajno kariero, ki jo je začel in zaključil v klubu in mu še več kot 20 let ostal zvest ko nepogrešljiv strokovni sodelavec, svetovalec in mehanik.
Leto 1970
Krožna dirka Po ulicah Kranja je 1970. še zadnjič potekala po stari trasi z Mohorjevim klancem kot najtežjim delom dirke. Dirka članov, mladincev in turistov je bila posvečena občinskemu prazniku in je bila po mnenju poznavalcev za takratno konkurenco prezahtevna. Tako so dirko končali samo res izkušeni tekmovalci. Dirko je dobil Rudi Valenčič (Rog), pred Francijem Škerljem (Odred) in Francem Hvastijem (Odred). Presenetila pa sta tudi mladinca Branika iz Maribora, Kekec in Keršič, ki sta v svoji konkurenci zesedla prvi dve mesti.
Leto 1971
Leta 1971 je dirka Po ulicah Kranja dobila novo podobo. Štart in cilj dirke je bil prestavljen pred Staro pošto, krog pa podaljšan tako, da so se kolesarji namesto po Mohorjevem, proti cilju podali po Jelenovem klancu. Dirka je to leto že toliko pridobila na pomenu, da je bila konkurenca za tiste čase resnično imenitna. Na štartu se je zbralo nad 30 tekmovalcev iz vseh vodilnih jugoslovanskih klubov in nekaj gostov iz Avstrije. S kockami tlakovan Jelenov klanec, ki so ga kolesarji morali prevoziti 30 krat, je povzročal največ težav. Po tretjini dirke so se v vodstvo prebili trije tekmovalci, Kranjčan Franc Hvasti, ki je to leto vozil za beograjski Partizan, Rudi Valenčič (Rog) in Kragujevčan Gazdič. Ta trojka se je združno menjavala v vodstvu in v tem vrstnem redu s pol minutno prednostjo pripeljala v cilj.
Leto 1972
Šesto, tokrat že mednarodno, kolesarsko dirko Po ulicah Kranja leta 1972, je zaznamoval hud boj jugoslovanskih olimpijcev na 98 km dolgi krožni trasi, ki je tudi to leto vodila s štartom in ciljem pred Staro pošto, skozi mesto, čez Kokrški most, Planino, po Čirčiškem klancu navzdol in po Jelenovem klancu navzgor do cilja. Trideset krogov so tekmovalci morali prevoziti, tridesetkrat po strmem Jelenovem klancu, tlakovanem z granitnimi kockami. Za jugoslovanske reprezentante je bila ta dirka zadnja preizkušnja pred olimpijskimi igrami. Po devetem krogu je v klanec potegnil Jože Valenčič, pobegnil glavnini in v samostojni vožnji po 21. krogih zmagal z več kot minuto prednosti. Jožetova suverena zmaga je vsekakor bilo presenečenje, saj je le dan poprej premočno zmagal tudi na dirki po Hrvaškem Zagorju in dokazal, da je naš najbolje pripravljen olimpijec. Za njm sta se uvrstila Bogdan Leček (Odred) in Janez Zakotnik (Rog).
Leto 1973
Leta 1973. se je kolesarski praznik Kranja končal z velikim zmagoslavjem domačega kolesarja Franca Hvastija. Na klasičnih kranjskih krogih so se pomerili vsi najboljši slovenski kolesarji in kolesarji Siporexa iz Pule. Boj za prvo mesto je bil izjemno hud, tempo prav ubijalski. Tako je dirko končala le nekaj več kot polovica tekmovalcev. Franc Hvasti, ki se je iz Odreda vrnil v Savo Kranj, je bil od vseh nastopajočih najbolj borben, saj je med drugim dobil tudi polovico letečih ciljev in zmagal čeprav sta mu sledila kar dva tekmovalca ljubljanskega Roga, Drago Frelih in Janez Zakotnik. Med mladinci je posebno pozornost vzbudil domačin Bojan Ropret (Sava Kranj) s tretjim mestom v svojem prvem resnem nastopu. To leto so kolesarji vozili tudi kronometer od Kranja do Preddvora, zmagal pa je Janez Zakotnik (Rog).
FRANC HVASTI
Že pol stoletja zaznamuje življenje Franca Hvastija kolesarski šport kot vrhunskega športnika, izjemno uspešnega trenerja, predanega športnega pedagoga, vztrajnega iniciatorja in organizatorja kolesarskih prireditev in uspešnega kolesarskega managerja. Kariero vrhunskega športnika je začel leta 1957 kot začetnik v vrstah Kolesarskega kluba Mladost v okviru Športnega društva Sava v Stražišču, postal leta 1963 mladinski prvak Slovenije, pet let kasneje članski državni prvak Jugoslavije. Kolesarski šport mu je pomenil vse in za svoj talent in ambicije je zahteval najboljše možne pogoje. Postal je član ljubljanskega Odreda, beograjskega Partizana, a se končno le ustalil v Kolesarskem klubu Sava Kranj. Čeprav je bil kar osem let član državne reprezentance, zmagovalec številnih etap na dirkah po Jugoslaviji, Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, in je nastopal na največjih etapnih kolesarski dirkah po Evropi, kot sta Tour d‘Lavenire in Dirka miru, čeprav je na svetovnem prvenstvu v Angliji leta 1971 pripeljal v cilj v času drugouvrščenega, se ga Kranjčani kot tekmovalca najbolj spominjajo kot trikratnega zmagovalca »njihove« dirke – dirke Po ulicah Kranja.
Kljub izjemni tekmovalni karieri pa je še uspešnejše njegovo trenersko in pedagoško delo. Od leta 1973, ko se je poslovil od tekmovalnega kolesarjenja, je bil Kolesarski klub Sava Kranj pod njegovim vodstvom celih 15 let brez konkurence z osvojenimi naslovi državnih prvakov v vseh kategorijah. Kot trener ali selektor je vodil reprezentance na štirih OI in na sedemnajstih svetovnih prvenstvih. Pod njegovim vodstvom je državna reprezentanca, s pretežno slovenskimi tekmovalci zmagovala na balkanskih prvenstvih in mediteranskih igrah in dosegala mesta med 10 tudi na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Njegovo strokovno znanje je bilo tudi motiv za angažma v Avstriji, kjer je bil štiri leta selektor avstrijske reprezentance. Ceniti pa je nadvse njegovo pripravljenost, da je kot poklicni trener z diplomo visoke šole za telesno kulturo v Bratislavi svoje znanje in izkušnje rad posredoval prihajajočim generacijam slovenskih trenerjev.
Leto 1974
Osma dirka Po ulicah Kranja leta 1974. je štela tudi za republiško prvenstvo. To je bila dirka z največ nastopajočimi dotlej, vsega je nastopilo več kot 150 kolesarjev, med njimi tudi vsa jugoslovanska članska in mladinska reprezentanca. Dirka je potekala v hudi pripeki in bila tudi zaradi borbenosti kolesarjev zelo selektivna. Med člani je tako od 35. tekmovalcev v cilj pripeljalo samo deset tekmovalcev, med katerimi sta bila v šprintu najboljša kolesarja Roga, Janez Končar in Drago Frelih. Na tretje mesto se je uvrstil Zagrebčan Zdenko Kahlina.
Mladinci Save Kranj so bili na tej dirki razred zase, saj so osvojili prva tri mesta in dokazali, da je odgovorno delo z mladimi že obrodilo sadove: prvi Bojan Ropret, drugi Branko Terglav in tretji Bojan Udovič. Še zlasti oba Bojana sta bila samo nekaj let kasneje člana ekipe, ki je suvereno vladala v domači konkureci in dosegala izjemne rezultate tudi na najtežjih mednarodnih preizkušnjah.
Leto 1975
Leta 1975 je bila še ena izmed mnogih dirk v Kranju, ki jih je krasila izjemna borbenost kolesarjev in odločen prodor mladih. Dirko je dobil 20-letni Janez Končar (Rog), pred najbolj borbenim kolesarjem na dirki, 21-letnim tekmovalcem Save Kranj, Mirkom Krakerjem in komaj 18-letnim Astrinim upom, Vinkom Polončičem. Ekipni zmagovalec dirke je bila Sava Kranj. Več kot 5 000 gledalcev je sicer bučno bodrilo domačina, Mirka Krakerja, ki se jim je oddolžil z neverjetno borbenostjo, bil v ospredju od štarta do cilja in šele pred ciljem toliko omagal, da ga je Končar v šprintu za nekaj metrov prehitel. Ekipni zmagovalec dirke je bila Sava Kranj.
Leto 1976
To je bila jubilejna, 10. dirka, pod pokroviteljstvom tovarne Sava Kranj. Dirka, ki je počastila občinski praznik Občine Kranj in spomin na mnogo prezgodaj umrlega člana kluba Slavka Pirca. Dirka je imela močno mednarodno udeležbo. To leto je ekipno kraljevala Sava Kranj, čeprav je v ekipi manjkal njihov najboljši mož, Bojan Ropret.. Dirko je prepričljivo dobil Mirko Rakuš (Sava Kranj) pred Franzenom (Büttgen) in Horvatom (Astra). Po tekmi je bil zmagovalec presrečen, saj je k naslovu državnega prvaka dodal še laskavi naslov zmagovalca Po ulicah Kranja.
1977 - 1983 Štiri zmage Bojana Ropreta
Leto 1977
Leta 1977 je bila kranjska dirka s še močnejšo udeležbo, saj so nastopili vsi naši najboljši kolesarji, poleg njih pa tudi močne ekipe iz Češke, Avstrije in Nemčije. Tudi to leto je bila ekipna stalnica Sava Kranj, na najvišjo stopničko zmagovalnega odra pa je prvič stopil Bojan Ropret (Sava Kranj), ki je tekmo dobil z najbolj prepričljivo prednostjo doslej, skoraj tremi minutami. Drugi je bil Bruno Bulič (Siporex), uspeh Savčanov je s tretjim mestom dopolnil Mirko Rakuš. Na tej tekmi se je Sava Kranj poslovila od svojih članov in reprezentatntov Jožeta Valenčiča in Slavka Žagarja, ki sta prenehala s tekmovalnim kolesarjenjem. Ob javni zahvali kluba za uspehe, ki sta jih v svoji izjemni karieri dosegla, jima je gromko zaploskala tudi množica gledalcev, ki ni pozabila, da sta oba bila tudi zmagovalca »njihove« dirke, dirke Po ulicah Kranja.
Leto 1978
Na tradicionalnem kolesarskem slavju za občinski praznik leta 1978, s 180. nastopajočimi iz Jugoslavije, Avstrije, Nemčije, Poljske in Češke z do tedaj najmočnejšo konkurenco, je bil zmagovalec že vnaprej znan. Bojan Ropret (Sava Kranj) je bil to leto v takšni formi in tako pripravljen, da je z lahkoto zmagal že drugič zapored, tokrat z več kot 3 minutno prednostjo. Drugi je bil Dunajčan Preduzzi, uspeh ekipe Save Kranj pa je dopolnil Bojan Udovič s tretjim mestom.
Leto 1979
Dirka leta 1979. je bila zaznamovana z neverjetno borbenimi udeleženci, hudim tempom, neprestanim menjavanjem v vodstvu, negotovim izidom vse do zadnjega kroga. Za zmago so se na koncu borili Bojan Ropret, Bojan Udovič (oba Sava Kranj) in Nemec Brasl. V zaključku je bil najmočnejši Bojan Udovič, ki je zmagal z dobro minuto prednosti pred Bojanom Ropretom in Nemcem Braslom. Med mlajšimi mladinci sta na tej dirki vzbudila pozornost s prvim in drugim mesto Vlado Marn in Matjaž Zevnik, nekaj let kasneje tudi odlična kolesarja prve ekipe Save Kranj.
Leta 1980 je bilo v Kranju, tudi na tradicionalnem krogu, balkansko prvenstvo v kolesarjenju. Še enkrat se je Kolesarski klub Sava Kranj izkazal kot brezhiben organizator, mesto Kranj pa kot prijazen gostitelj. Organizacijski odbor, ki mu je predsedoval gospod Drago Štefe, je opravil delo za najvišje priznaje kontrolorjev Mednarodne kolesarske zveze.
Leto 1981
Na tradicionalnem kranjskem krogu leta 1981, je več kot 10 000 gledalcev spremljalo izjemno taktično vožnjo zmagovalca Bojana Ropreta (Sava Kranj). Bilo je, kot da ga večino dirke ni zanimalo dogajanje v ospredju, poskusi pobegov, menjava ritma. Vozil je v ozadju in je šele v zadnjih krogih suvereno pospešil, se z lahkoto otresel najnevarnejšega konkurenta Primoža Čerina (Astra) in zmagal s skoraj minuto prednosti. Tretji je bil Čerinov moštveni kolega Ciril Krhlikar. Tako je Bojan Ropret na najbolj suveren način dokazal, da je v tem času naš daleč najboljši kolesar. Med starejšimi mladinci je prav tako prepričljivo zmagal Janez Lampič (Sava Kranj), med mlajšimi mladinci pa Sandi Papež (Novoteks) pred Alešem Pagonom (Sava Kranj).
Leto 1982 »Tri kroge pred ciljem sta se v ospredje prebila stara in velika tekmeca, Ljubljančan Vinko Polončič (Rog) in domačin Bojan Ropret (Sava Kranj). Zadnje tri kroge sta prevozila skupaj, v ciljni ravnini pa je bil za pičli dve sekundi hitrejši Vinko Polončič. Glede na to, da Bojan Ropret služi vojaški rok, njegov poraz v ciljni ravnini seveda ni presenetljiv.« (Delo, 1.8.1982). Uspeh Roga je s tretjim mestom dopolnil Borut Pirš.
To leto so poleg najboljših jugoslovanskih kolesarjev nastopili še gostje iz Avstrije, ZRN in Madžarske, skupno več kot 200 kolesarjev. Kolesarski festival, ki je trajal tri dni, je prinesel obilo veselja tudi Janezu Lampiču (Sava Kranj), ki je zmagal na nočnem kriteriju in Branetu Ugrenoviču (Astra), ki je dvema zmagama na dirkališču v Stražišču dodal še tretjo in tako postal najuspešnejši tekmovalec prireditve.
Leto 1983
Pred dirko leta 1983 sta bila tedanji zvezni kapetan Franc Hvasti in njegov učenec Bojan Ropret (Sava Kranj) po številu zmag na dirkah Po ulicah Kranja izenačena. Vsak od njiju je zmagal po trikrat. Možnost, da svojega trenerja prehiti, je Bojanu dala krila. Že pred štartom je bil odločen in je napovedal svojo zmago pa tudi več kot 15 000 gledalcev mu je zmago iz srca privoščilo. Ob huronskem navijanju je Ropret v zadnjem krogu potegnil, se otresel tekmecev, Huberja (Union Longlife) in Papeža (Novoteks) ter zmagal z 2-minutno prednostjo. S štirimi osvojenimi lovorikami med člani in eno med mladinci na dirkah Po ulicah Kranja je tako postavil normativ, ki ga verjetno nihče več ne bo dosegel. Enako vesel je bil tudi Ropretov klubski kolega, Vlado Marn, ki je dan poprej zmagal na nočnem kriteriju pred Janezom Lampičem in Bojanom Ropretom (vsi Sava Kranj).
Leto 1984, Kranj, 5. avgust
Tri dni je v avgustu 1984 v Kranju trajal tradicionalni kolesarski praznik. Poleg kolesarske dirke Po ulicah Kranja v počastitev občinskega praznika 1. avgusta, so se kolesarji merili še na državnem prvenstvu na dirkališču in na nočnem kriteriju. Poleg naših tekmovalcev so nastopili še kolesarji iz Avstrije, Italije in Madžarske, skupno več kot 200 kolesarjev. Kljub nekoliko skromnejši kakovosti tekmovalcev, so bile borbe izredno zanimive.
Na dirkališču v Stražišču so se dva dni merili kolesarji za državno prvenstvo. Tekmovalci iz Slovenije, zlasti kolesarji ljubljanskega Roga, so osvojili vsa prva mesta v vseh disciplinah.
Prvič odkar prireja Kolesarski klub Sava Kranj dirke Po ulicah Kranja pa se je zgodilo, da je postal zmagovalec tradicionalne dirke tekmovalec izven Slovenije. Prvo mesto je osvojil Beograjčan Pavlovič pred Madžarom Samogyijem in Novomeščanom Sandijem Papežem. Šele četrti je bil domačin iz Kranja, Marko Polanc.
Leto 1985
»Kranj, 4. avgust - 260 kolesarjev iz Avstrije, Madžarske, ZRN, Italije in skoraj iz vseh jugoslovanskih klubov se je dva dni borilo na kranjskih ulicah na tradicionalni mednarodni prireditvi, ki vsako leto privabi ob 3 400 metrov dolgo krožno progo okoli 10 tisoč gledalcev. 18. mednarodna dirka po ulicah Kranja v počastitev občinskega praznika Kranja je veljala tudi za jugoslovanski pokal.«
Tako je zapisal dopisnik Dela leta 1985 v svojem javljanju z dirke, ki je imela dva dela: prvi dan so člani prevozili 30 krogov v skupni dolžini 103 km: tridesetkrat po strmem Jelenovem klancu. Za kolesarje Save Kranj se je dirka začela vzpodbudno. Iz glavnine je potegnil Vlado Marn (Sava Kranj) s še enim kolesarjem, ki pa Marnovega tempa ni vzdržal. Zamenjal ga je kolega iz ekipe Janez Lampič in oba Savčana sta si prikolesarila že več kot minuto prednosti. V zadnji tretjini dirke se je njuna prednost začela topiti in štiri kroge pred ciljem ju je glavnina ujela. Najmočnejši v nadaljevanju je bil Jure Pavlič (Rog), ki si je kot specialist za vzpone zmago priboril na Jelenovem klancu. Marnu in Lampiču sta za uteho ostali zmagi na letečih ciljih.
Pri starejših mladincih je s prednostjo treh sekund zmagal Franci Ahačič (Sava Kranj).
Leto 1986
V nekoliko spremenjenem programu, članom so organizatorji dirko podaljšali za deset krogov in štart prestavili na 13. uro, so kolesarji leta 1986 vozili v najhujši pripeki 130 km dolgo dirko. Že kmalu po štartu se je Rajko Čubrič (Čukarički) odločil za samostojni pobeg in si v solo vožnji priboril več kot 3-minutno prednost. Pet krogov pred koncem ga je glavnina začela loviti, pri čemer je bil najbolj prodoren Savčan Mako Polanc, ki pa sam ubežnika ni mogel dohiteti. Zmagal je Rajko Čubrič, drugo in tretje mesto pa sta si priborila Marko Polanc s skoraj 2-minutnim zaostankom in Janez Lampič v šprintu grupe, ki je zaostala še za 2 minuti za Polancem.
Krožno dirko Po ulicah Kranja sta spremljali še dve kolesarski prireditvi, 1. avgusta Prvenstvo Jugoslavije na dirkališču in 2. avgusta nočni kriterij.
BOJAN ROPRET
Ko je leta 1973 Simon Tulipan, kolesar Save Kranj, ki se je že poslovil od aktivnega kolesarjenja, pripeljal v klub 16-letnega mladeniča, Bojana Ropreta, je Franc Hvasti, trener kluba, že na prvih treningih ugotovil, da je dobil v roke pravi kolesarski biser. V klanec, kjer se je že preizkušenim tekmovalcem zdelo težko, je začetnik Bojan z lahkoto vrtel pedala. To leto je na svoji prvi resnejši preizkušnji v mladinski konkurenci, na dirki Po ulicah Kranja, pripeljal v cilj kot tretji in že leto kasneje postal najboljši jugoslovanski mladinec sezone s kar tremi naslovi državnega prvaka. Isto leto je v mladinski konkurenci dobil kranjsko dirko, tri leta kasneje v Kranju prvič zmagal tudi med člani in ta svoj podvig ponovil še trikrat.
V samo trinajstih letih kariere vrhunskega športnika je Bojan Ropret prekolesaril 300 000 kilometrov. Občudovanja vredna je bila lahkota, s katero je premagoval tudi najtežje vzpone v Alpah, Apeninih, Dolomitih. Star 19 let je bil udeleženec OI v Montrealu in štiri leta kasneje v Moskvi, kjer se je v ekipnem kronometru z Brunom Buličem, Vinkom Polončičem in Bojanom Udovičem uvrstil na osmo mesto. Z isto ekipo je bil tri leta kasneje na svetovnem prvenstvu v Švici šesti. Več kot 50 zmag je dosegel v hudi mednarodni konkurenci, največ v posamičnih dirkah in največ v najtežjih gorskih etapah. Zmagal je na sredozemskih igrah, kjer so nastopili najboljši francoski, italijanski in španski kolesarji in na OI v Los Angelesu zasedel sedmo mesto. Toda Kranjčani se ga bodo najbolj spominjali po njegovih štirih zmagah na dirkah Po ulicah Kranja. Zaradi teh bo ostal njihov junak.
Zmaga kasnejših svetovnih prvakov
Leto 1987
Za dvajseto jubilejno mednarodno dirko Po ulicah Kranja leta 1987 so se organizatorji res potrudili in na tekmo privabili vrhunske italijanske in španske kolesarje, poleg njih pa še nemške, nizozemske, češke in madžarske ekipe. To leto so na obeh prireditvah, sobotnem ekipnem kronometru in na nedeljski dirki Po ulicah Kranja, kraljevali Italijani. Na 35 km dolgem kronometru je zmagala italijanska ekipa s skoraj dvominutno prednostjo pred Španci, tretja pa je presenetljivo bila mladinska ekipa (Galof in Ječnik – oba Sava Kranj, Zupanec in Hvastja – oba Rog) pred člansko reprezentanco Jugoslavije. Vsem reprezentančnim ekipam je dirka v Kranju služila kot pokazatelj pripravljenosti pred svetovnim prvenstvom v Avstriji, kjer so Italijani postali svetovni prvaki.
Leto 1988
Leta 1988 so organizatorji Kolesarskega kluba Sava Kranj gostili več kot 300 kolesarjev iz Avstrije, ZRN, Madžarske in Jugoslavije. Na štartu sta bili tudi dve olimpijski reprezentanci za Seul. Ekipni kronometer je dobila avstrijska ekipa, ki jo je vodil naš bivši selektor Franc Hvasti, pred ekipo Jugoslavije in ekipo ljubljanskega Roga. V večernem kriteriju so prva tri mesta zasedli kolesarji ZRN, naš najboljši je bil četrti, Marko Polanc. Osrednjo dirko Po ulicah Kranja je zmagal Sandi Papež (Krka) pred Avstrijcem Marijem Traxlerjem in Beograjčanom Rajkom Čubričem.
Leto 1989
Že tradicionalna kranjska kolesarska prireditev v letu 1989: ekipni kronometer, nočni kriterij in krožna dirka Po ulicah Kranja. Konec julija, peklenska vročina, blizu 20 000 gledalcev in ubijalski tempo. Avstrijci so dobili ekipni kronometer s povprečno hitrostjo skoraj 52 kmh, vendar pa z rezultatom njihov selektor, Franc Hvasti, ni bil zadovoljen. Na nočnem kriteriju je zmagal Nemec Straesser pred Nizozemcem Gaisbergerjem in Avstrijcem Kaspertom. Naš najboljši mož je bil Savčan Pagon.
V osrednji dirki je bil razred zase Beograjčan Miča Brkovič. V ciljnem krogu je potegnil tako silovito, da mu niti favorizirani tujci niti kolesarji Krke, Roga in Save Kranj, ki so bili takrat v ospredju, niso mogli slediti. Drugi je v cilj prikolesaril Van Gisbergen (Nizozemska) in tretji Andi Langl (Avstrija).
Leto 1990 Tudi 23. tradicionalna kranjska kolesarska prireditev leta 1990 je minila v lepem vremenu, v dobrem razpoloženju več kot 15 000 gledalcev in v ogorčenih bojih za zmage na večernem kriteriju, kjer je med mlajšimi mladinci slavil Savčan Bajt, med starejšimi mladinci njegov klubski kolega Pilar in med člani Rogovec Premužič.
Osrednjo dirko so podjetno začeli kolesarji ljubljanskega Roga, novomeške Krke in Save Kranj. Po dvajsetem krogu (od tridesetih) sta se v ospredje prebila Robert Pintarič in Semir Lizde (oba Rog), silovito pospešila in v tem vrstne redu prišla v cilj. Tretji je bil Celjan Baloh.
Prvič v samostojni Sloveniji
Leto 1991
Na tradicionalni mednarodni kolesarski dirki Po ulicah Kranja leta 1991, ki sicer ni zbrala tolikšne konkurence kot leta nazaj, se je pa med seboj pomerila smetana slovenskega kolesarstva in kolesarji iz Hrvaške in Avstrije. Krizni dogodki v Jugoslaviji so pač bili vzrok, da so mnoge že prijavljene ekipe iz Evrope in drugih delov tedanje domovine svojo udeležbo odpovedale. Kljub temu je bila dirka izjemno napeta. Krojili so jo zlasti kolesarji Save Kranj, Roga in Astre. Več kot polovico dirke so bili v vodstvu Sandi Papež, Gorazd Penko in domačin Aleš Pagon. Dva kroga pred ciljem je Sandi Papež zaradi okvare kolesa zaostal, Aleš Pagon pa je v šprintu bil močnejši od Rogovca Penka. Zmago kolesarja Save Kranj je po sušnih osmih letih, s tretjim mestom dopolnil Marko Polanc.
Leto 1992
Tudi leta 1992 se je mnogim tujim ekipam zdel prihod v Slovenijo prenevaren. Politične razmere so bile še vedno zaostrene, zlasti v sosednji Hrvaški, čeprav je bila Slovenija že mednarodno priznana samostojna država. Tridnevna kolesarska prireditev pa je kljub temu minila v brezkompromisnih bojih tekmovalcev iz kar nekaj držav, ko so si v vseh krogih sledili napad za napadom najboljših. Ko je pet krogov pred koncem iz glavnine pobegnila skupina z lanskim zmagovalcem Alešem Pagonom in Martinom Hvastjo na čelu, se je zdelo, da je odločitev o zmagovalcu znana. Toda glavnina se ni dala. V zadnjem krogu so ubežniki bili polovljeni, silovito pa sta proti cilju potegnila Robert Pintarič in Sandi Papež, ki je v ciljnem šprintu bil tudi najmočnejši. Lanskoletni zmagovalec, Aleš Pagon ni bil v ospredju, čeprav je bil med vsemi nastopajočimi še najbolj svež. »Zamudil sem pravi čas, preveč okleval, ko bi moral v lov za ubežniki,« je bil na cilju njegov komentar. Nasprotno pa je Marko Polanc, ki ni bil v formi, iztisnil ob koncu dirke iz sebe zadnje atome moči in ob glasni vzpodbudi številnih gledalcev osvojil tretje mesto.
Leto 1993
Od 18. do 20. junija 1993 je bil Kranj upravičeno v centru pozornosti športne javnosti, saj se je to leto obetala najmočnejša udeležba na kranjski dirki nasploh. Organizatorji so si namreč zadali nalogo, da zagotovijo udeležbo najmanj 12 tujih in 4 domačih ekip. Franc Hvasti, direktor KK Sava Kranj, je vabila na udeležbo razposlal že leto poprej, po olimpijskih igrah v Barceloni, in odziv je bil pričakovan. Nastopili so tekmovalci iz 10. držav s kar osmimi nacionalnimi ekipami.
Zlasti za moštveni kronometer je bilo v tujini ogromno zanimanja. Štart in cilj sta bila sicer pred hotelom Creina, večji del dirke pa je potekal na avtocesti med Kranjem in cestninsko postajo proti Ljubljani. Kronometer so suvereno dobili Švicarji s hitostjo 49,73 kmh, moštvo Krke je za njimi zaostalo za manj ko minuto in pol, tretji so bili Rogovci.
Odslej tudi Memorial Filipa Majcna
Leto 1994
Komaj so 1994. leta Gorenjsko zapustili poklicni kolesarji, ki so tekmovali na italijanskem Giru, so se organizatorji že začeli pripravljati na svojo 27. dirko po vrsti. Po prijavah je kazalo, da bo to najmočnejša dirka doslej, saj so se prijavile kar štiri najboljše ekipe z lanskega svetovnega prvenstva v Oslu in še štiri reprezentance iz Evrope in Nove Zelandije. Z domačimi vred je bilo prijavljenih že 21 ekip.
Ekipni kronometer so po pričakovanju dobili svetovni prvaki Italijani, ki so kljub deževnemu vremenu, mokri cesti in slabi vidljivosti vozili s povprečno hitrostjo skoraj 52 kmh, pred ekipo Francije in ekipo Krke.
Članska dirka je minila v znamenju bolj ali manj neuspešnih pobegov. V zadnjem krogu se je iz glavnine pognal Gorazd Štangelj (Krka), v silovitem tempu ujel ubežno skupino štirih in s šprintom v Jelenov klanec tudi zmagal. Med domačimi kolesarji je med mladinci s suvereno zmago nase opozoril Tadej Valjavec, leto kasneje že osmi mladinec v svetovnem pokalu, zmagovalec mladinskega pokala super kategorije in danes eden najboljših kolesarjev na svetu.
To leto smo organizatorji dirko prvič posvetili spominu na našega dolgoletnega predsednika kluba in predsednika organizacijskega odbora dirke Filipa Majcna.
FILIP MAJCEN
Ko se je leta 1972 tovarna Sava Kranj odločala o sponzoriranju kolesarskega kluba Mladost in je tedanji glavni direktor Janez Beravs zadolžil marketing, da pripravi utemeljitev za odločitev, je direktor marketinga Filip Majcen, sicer velik ljubitelj kolesarstva, videl v klubu učinkovit medij za korporativno oglaševanje. Njegov predlog je bil sprejet in po dogovoru je klub spremenil ime in se v skladu s pogodbo o pokroviteljstvu registriral kot Kolesarski klub Sava Kranj. To leto je začetek enkratnega in izjemnega sodelovanja med klubom in podjetjem in to sodelovanje se tudi po 45 letih ni omajalo. Filip Majcen je celih 10 let budno spremljal delo v klubu, se rad angažiral z nasveti kot izjemen organizator, bil skoraj desetletje predsednik organizacijskega odbora dirk Po ulicah Kranja in pet let, do smrti leta 1982, tudi predsednik kluba. Njegovega prispevka k razvoju kolesarstva v Kranju njegovi prijatelji niso pozabili. Od leta 1994 je Velika nagrada Kranja posvečena tudi spominu nanj.
Leto 1995
Kranj je bil 1995. pripravljen na dvodnevno kolesarsko dirko z najštevilčnejšo udeležbo. Nad 250 kolesarjev iz dvanajstih držav Evrope, ZDA in Commonwealtha in štirinajstih slovenskih klubov je dva dni merilo moči na kronometru med Kranjem in Golnikom, in posamično na 9,3 km dolgem krogu, ki so ga morali člani prevoziti 18 krat. Na kronometru je slavil Italijan Di Renzo, na kranjskih krogih pa je bil najboljši Novomeščan Bogdan Ravbar pred klubskim tovarišem Mervarjem in domačinom Alešem Pagonom.
Leto 1996
29. dirka Po ulicah Kranja – Velika nagrada Kranja - Memorial Filipa Majcna. Osemnajst krogov dolgo dirko, skupno 167 km, so nekateri od 127 kolesarjev začeli nadvse podjetno. Skoraj tri četrtine dirke so glavnini ubežali Boris Ziherl (Sava Kranj), Iztok Melanšek (Perutnina Ptuj) in Branko Filip (Krka). Glavnina je ubežnike pet krogov pred koncem ujela in razplamtel se je boj za zmago. Pospešili so Belorusi, Čehi in nekateri naši in si priborili minuto prednosti. Premalo za kaj resnega. V zadnjem krogu je pospešil lanski zmagovalec, Bogdan Ravbar, vendar mu je Savčan Rajko Petek bil kmalu za petami. Igor Kranjec, ki je dvoboj pred sabo sprva samo opazoval, je pred ciljem silovito pospešil in zanesljivo zmagal. Petek je bil drugi, Ravbar tretji.
Tako dirkajo profesionalci
Leto 1997
Trideseta dirka Po ulicah Kranja – Velika nagrada Kranja – Memorial Filipa Majcna je po zaslugi zmagovalca, Martina Hvastjo (Cantina Tollo), gledalcem pričarala vtis, kako tekmujejo profesionalci. V 6. krogu se je iz glavnine ločilo 22 tekmovalcev, že v naslednjem se je skupina prepolovila, ker sta Hvastja in Petek močno pospešila tempo. Pred glavnino si je 9 kolesarjev nabralo skoraj štiri minute prednosti in ob koncu enajste že več kot šest minut. Krog kasneje so Hvastji lahko sledili samo še Petek, Bonča, Štangelj in Wroelich. In ko je Martin še malo pospešil, je lahko v cilju zmagovalno dvignil roke s prednostjo 500 metrov. Kaj je Martinu Hvastji pomenila zmaga, pove njegovo počutje po dirki: »V zadnjih 35. dneh sem vozil 31 štartov od Gira, preko Španije, do Kranja. Bil sem utrujen, bolele so me vse kosti. Šele po 100. kilometrih sem se sprostil in resno napadel. Med italijanskimi profiji se po tej zmagi odlično počutim.«
Prvič večdnevna dirka
Leto 1998
Leta 1998 je bila kranjska dirka prvič v UCI koledarju razporejena v kategorijo 2.5., kar je pomenilo, da kolesarji na tej dirki dobivajo tudi točke za svetovno kolesarsko lestvico. Dirka z 20. prijavljenimi ekipami je bil eden največjih kolesarskih dogodkov na naših cestah in po teži takoj za etapo Gira. To leto je bila prvič trodnevna s tremi etapami: Prva etapa z dolžino 134 km na relaciji Kranj – Cerklje – Škofja Loka – Dražgoše - Besnica – Kranj; druga etapa, dolga 158 km, iz Kranja v Križe, Duplje, Zapuže, Jesenice, Bled, Kropo, Besnico na cilj na Šmarjetni gori, in tretja, 165 km dolga etapa na kranjskem krogu , Kranj – Stražišče – Drulovka – Kranj. Uvodno etapo je dobil Igor Kranjec (Perutnina Radenska Rog) pred Martinom Hvastjo (Cantina Tollo) in Tadejem Križnarjem (Sava Kranj). Zmagovalec letečih ciljev pa je bil Uroš Šilar. Drugo, najtežjo etapo dirke, je dobil Gorazd Štangelj, ki je na Šmarjetno goro s 16 % klancem priplezal pred Martinom Hvastjo in Tadejem Valjavcem. Krožna dirka tretjega dne pa je bila pravi finale. Razred zase sta bila Martin Hvastja, ki je etapo dobil in Gorazd Štangelj, ki je bil tudi skupni zmagovalec.
Leto 1999
Tudi drugo dirko s kategorijo 2.5 po pravilniku UCI leta 1999 je Kranj pričakal z eminentno udeležbo kar 21. ekip , med njimi osem profesionalnih z nekaterimi zvenečimi kolesarskimi imeni: Uwe Peschl, Endiro Leoni, Biagio Conte...Tri etape v skupni dolžini 440 km so dale zmagovalca, ki je bil najbolje pripravljen na strme vzpone, zlasti na Šmarjetno goro, kjer je bil cilj druge etape. Na prvi etapi so o rumeni majici odločali centimetri. V cilj je namreč pridrvela grupa skoraj stotih kolesarjev in ker je odpovedal fotofiniš, je šele TV posnetek dal zmagovalca – Uroša Murna (Krka – Telekom). Odlična v prvi etapi sta bila tudi mlada kolesarja do 23 let, Savčana Matej Stare, ki je prevzel vodstvo v svoji kategoriji in Marko Žepič. Zmaga Jana Bratkovskega (De Nardi) na vrhu Šmarjetne gore ni odločila o končnem zmagovalcu. O njem je odločil v zadnji etapi po kranjskem krogu Igor Kranjec, ki je prvi pripeljal v cilj in slavil skupno zmago na 32. dirki Po ulicah Kranja – Veliki nagradi Kranja – Memorialu Filipa Majcna. Leto 2000
Triintrideseta kolesarska dirka Velika nagrada Kranja in peti Memorial Filipa Majcna leta 2000, ki je bila kategorije 2.7.2. za kolesarje do 23 let, se je končala z zmago Massima Girardella (GSC & Amici del Piave), ki je dobil etapo na Šmarjetno goro, nadvse pa so se izkazali domači kolesarji Save Kranj z drugim mestom Mateja Stareta v skupni razvrstitvi in zmago Marka Žepiča v zadnji etapi, ki jo je, kot že tolikokrat doslej, zaznamoval Jelenov klanec. Kazalo pa je celo na skupno zmago Savčana. Že po petem krogu je Marko pobegnil s še petimi kolesarji in si prigaral več kot minuto prednosti pred Italijanom. V tem trenutku je že bil lastnik rumene majice. Toda pospešen tempo grupe je njihovo prednost izničil in Marko Žepič je uspel zmagati v šprintu. »Etapna zmaga pred domačimi gledalci pomeni skoraj toliko kot skupna zmaga. V ubežni skupini nismo bili složni. Pomagala sta mi samo Podgornik in Meglič. Bežali smo skoraj 100 km v hudem tempu in veliko sem moral vleči sam,« je po dirki povedal 21-letni Marko. Zanimivo pa je, da je Girardello za Bontempijem šele drugi tujec, ki je zmagal na kranjski dirki.
Leto 2001
Edina slovenska etapna dirka za Elite do 23 let je to leto štela za svetovni pokal in to je bila za vse nastopajoče posebna draž. Mladi kolesarji Save Kranj so bili po besedah njihovega trenerja Marka Polanca pripravljeni in motivirani za naskok na prvo mesto posamično in ekipno. Marku Žepiču, Dejanu Podgorniku, Hrvoju Miholjeviču, Antonu Megliču, Roku Jeršetu in Domnu Blažku je dobro krenilo v prvi etapi, saj sta Miholjevič in Žepič pripeljala v cilj v času zmagovalca, Radoslava Rogine (Perutnina). Toda v drugi etapi Savčani posamično niso uspeli. Z zmago na Šmarjetni gori si je Italijan Daniele Masolino priboril prednost, ki je v zadnji etapi ni zapravil. Kljub drugemu mestu v skupni uvrstitvi Hrvoja Miholjeviča in njegovi modri majici najboljšega na gorskih ciljih, kljub zeleni majici Antona Megliča, najboljšega na letečih ciljih in kljub ekipni zmagi, so bili mladi Savčani razočarani.
Leto 2002
Dvodnevna kolesarska dirka, Velika nagrada Kranja – Memorial Filipa Majcna 2002, je zopet štela za Svetovni pokal do 23 let in po kakovosti nastopajočih sodila v najvišji rang. Čeprav je minila v znamenju rusko – italijanskega zmagoslavja, v končni uvrstitvi je zmagal Rus Timošin, ki tekmuje za italijansko ekipo Record Cucine Vellutex, so bili z uvrstitvijo zadovoljni tudi domačini. Kristjan Fajt (Sava Kranj) je bil tretji v skupni razvrstitvi in zmagovalec gorskih ciljev.
Dirka je bila zaradi konfiguracije trase in zaradi visoke vročine izredno naporna in je od 102 kolesarjev, ki so dirko začeli, že v prvi etapi odstopilo 15 tekmovalcev in v drugi še 21, tako da je dirko končalo samo 66 kolesarjev. Zmagovalec, Rus Mihajl Timošin, je dirko dobil na spustu, z Dražgoš, kjer si je prikolesaril prednost dveh minut in večino ohranil tudi na vzponu na Šmarjetno goro. Drugi v skupni razvrstitvi je bil Tomaž Nose (Krka Telekom) in tretji Kristjan Fajt (Sava Kranj).
Ponovno kranjska klasika Leto 2003
V nekoliko spremenjeni podobi so bile 36.dirke Po ulicah Kranja leta 2003. V soboto, 21. junija, je bila krožna dirka s tridesetimi vzponi po Jelenovem klancu. Nastopili so tako profesionalci, kot mladi kolesarji do 23 let. Kolesarji so v visokem tempu krenili od samega štarta. Že v prvi tretjini dirke se je naredila odločilna selekcija trinajstih kolesarjev, ki so si pridobili odločilno prednost pred popolnoma nemotivirano glavnino, jih po eni uri dirke prehiteli za cel krog in jih s tem izločili iz dirke. Zmaga je v finišu pripadla Gregorju Gazvodi.
Osrednjo kranjsko dirko za Veliko nagrado Kranja, dirko najvišje kategorije za člane do 23 let, je na veliko žalost Slovencev, ki so računali na prvo zmago po treh sušnih letih, dobil Italijan Giorgio Orizio. Dirka je končno podobo dobila že na prvem gorskem cilju, kjer je pobegnila skupina 12. kolesarjev, ki jih glavnina ni več ujela. Zmagovalec je oba Slovenca, Mateja Mugerlija in Tomaža Noseta, ugnal v šprintu tik pred ciljem na vrhu Šmarjetne gore.
Leto 2004
Medtem ko je sobotna kranjska »klasika« Po ulicah Kranja, ostala nespremenjena, je osrednja dirka Za veliko nagrado Kranja – Memorial Filipa Majcna, v nedeljo, postala Kranjčanom nekoliko bližja. Namesto cilja na Šmarjetni gori sta bila to leto štart in cilj pred gimnazijo. »Tako bo dirka bolj odprta in več kolesarjev bo imelo priložnost zmagati,« je odločitev organizatorja na novinarski konferenci pojasnil direktor dirke, Franc Hvasti.
Toda kljub temu je bila sobotna Po ulicah Kranja za gledalce bolj zanimiva. Na sicer nekategorizirani UCI dirki je sodeloval Tadej Valjavec, deveti z italijanskega Gira, Zoran Klemenčič, prav tako udeleženec Gira, pa Andrej Hauptman, Boštjan Mervar, Martin Derganc, Uroš Murn itd. Sami asi, ki jih radi vidijo tudi na najmočnejših dirkah sveta. Pa še mnogi tuji perspektivni kolesarji, o katerih bo mogoče v bodočnosti še veliko slišati.
V soboto se je začelo ob 18. uri na štartu pred Staro pošto na vrhu Jelenovega klanca. Trideset krogov, tridesetkrat po Jelenovem klancu, 450 m višinske razlike. Zmage se je veselil Matic Strgar (Radenska Rog), drugi je bil domačin Uroš Šilar, tretji Gregor Gazvoda (Perutnina Ptuj). Gledalci so bili zaradi rezervirane vožnje favoritov nekoliko razočarani, vendar so bučno pozdravili Tadeja Valjavca, kateremu je v imenu organizacijskega odbora kranjske dirke posebno nagrado izročil gospod Jelko Kacin, tudi predsednik slovenskega odbora etape Gira.
Manj atraktivna, a za tekmovalce bolj pomembna dirka svetovnega pokala do 23 let, kategorije 1.7.1., je bila to leto v Kranju zadnjič na sporedu. Dirko je v šprintu dobil Giovanni Visconti (Finauto-Yomo), pred Maticem Strgarjem (Rog).
Leto 2005
Festival kranjskega kolesarstva je bil leta 2005 srečen za nastarejšega kolesarja Save Kranj, Valterja Bončo. V soboto je po izredno lepi zmagi na kranjskem krogu zadovoljen ugotovil, da po 25-letnem dirkanju in vsaj petnajstkratnem nastopanju v Kranju na dirkah Po ulicah Kranja še nikoli ni bil med petimi, pa če je bil še v tako dobri formi. To leto je pokazal, kaj pomenijo izkušnje in kaj prigarana moč, kljub 37. letom starosti. Valter je po zamisli trenerja Kavaša potegnil že v uvodnem krogu in do cilja ni dal nobene možnosti niti klubskemu kolegu Roku Jeršetu niti bivšemu Savčanu Mihi Švabu. »Valter je bil premočan,« je na koncu izjavil drugouvrščeni Miha Švab.
Dirka za Veliko nagrado Kranja – Memorial Filipa Majcna je bila šola srčnosti, borbenosti in izkušenj, profesor pa Martin Hvastja. Ko je že 18 km pred ciljem napadel in si prigaral kakšnih 40 sekund naskoka, se je zdelo, da zmaga ni daleč. Toda nekaj kilometrov pred ciljem so ga ujeli in prehiteli in ni imel dovolj moči, da bi se jim pridružil. Računal pa je, da bodo fantje pred njim začeli taktizirati. In to se je zgodilo, Martin Hvastja je njihovo spogledovanje izkoristil in v velikem slogu dirko dobil.
Leto 2006
Ko je Valter Bonča leto poprej slavil na kranjskem krogu, je bil prepričan, da je bila to njegova zadnja zmaga v karieri. Toda kljub 38. letom je leta 2006 na prigovarjanje kluba, poskusil še enkrat. In zmagal! Vseh trideset krogov je kontroliral dirko, proučeval taktiko nasprotnikov in ko je opazil, da so pred Jelenovim klancem vedno nekoliko upočasnili, je pred zadnjim vzponom prestavil na najtežjo prestavo in potegnil v klanec z močjo, ki ji nobeden ni bil kos. Tako je Valter Bonča na najlepši način resnično zaključil zavidljivo uspešno kariero.
EPILOG Jubilejna, 40. dirka Po ulicah Kranja, je pred nami.
In 41 let, odkar je prva karavana kolesarjev krenila na pot po ulicah Kranja. Devetindvajset zmagovalcev beleži statistika dosedaj. 21 jih je zmagalo enkrat, 6 dvakrat, 1 trikrat in 1 štirikrat. O dosedanjih zmagovalcih in o poteku posameznih dirk smo povedali toliko, kolikor nam je bilo dosegljivega v arhivih organizatorja in v časopisnih novicah na športnih straneh časopisov Dela, Gorenjskega Glasa, Večera in Sportskih novosti – če je dogodek bil sploh zabeležen. In pa seveda v spominih tistih, ki so pri tem sodelovali.
O športni plati dirk smo kljub vsemu povedali vse bistveno. Nismo pa do sedaj nikjer zabeležili ozadja, brez katerega tudi športnega dela ne bi bilo. Govorili smo o zmagovalcih in tekmovalcih, o gledalcih in o organizatorju. Nikjer do sedaj nismo omenili imen tistih, ki so ves svoj prosti čas, znanje, odgovornost in energijo vložili v to, da so prireditve potekale brezhibno, brez pripomb in večinoma celo z najbolj laskavimi pohvalami. Pa smo pri brskanju po arhivih vedno znova naleteli na ista imena: Janez Drinovec, Vinko Novak, Vinko Fajfar, Miro Koželj, Marjan Vidic, ko je šlo za zavarovanje proge, Franc Jelovčan, ki je sproti izčrpno informiral gledalce o poteku dirke, Janez Jereb, ki je skrbel za štart, cilj in za normalne pogoje za delo sodnikov, Franc Vidmar, ki je tehnični del tekmovanja vodil in pa seveda Save Kranj, ki je bila vedno najpomembnejši pokrovitelj. Skoraj vsa leta ista imena. Njim in mnogim drugim, ki se jim opravičujemo, ker jih nismo imenovali gre zahvala, da v 40-letni zgodovini kranjskih dirk na organizacijo prireditev nikoli ni bilo bistvenih pripomb. In na to je organizator, Kolesarski klub Sava Kranj, lahko upravičeno ponosen.
Spomine na dirke Po ulicah Kranja, kasneje poimenovanih Za veliko nagrado Kranja, ki smo jih posvetili spominu na Filipa Majcna, dolgoletnega direktorja Save in predsednika kluba sem zbral Aleksander Stojanovič, ki že skoraj 40 let prijateljujem s klubom. Toda tudi brez Maše Zevnik, v tem času še študentke slavistike, ki je dneve in noči brskala po časopisnih arhivih in zbirala podatke o tekmah, te knjižice ne bi bilo!
|
